Dostop do interneta v Siriji

Zgodovina razvoja interneta v Siriji

Sirija je relativno pozno odprla dostop do interneta za javnost. Internetna povezava je bila v državi vzpostavljena do leta 1997, vendar je Sirija dolgo časa ostala edina povezava v srednjem vzhodu, ki ni omogočila splošnega dostopa javnosti hrw.org. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja so le vladne institucije in nekaj posameznikov (pogosto preko proxy povezav iz Libanona) lahko dostopali do interneta hrw.org. To previdno uvajanje je odražalo uradno politiko: režim pod predsednikom Hafizom al-Asadom je sprejel “počasen pristop”, ker se je bal proste pretoka informacij. Vsa medijska vsebina v Siriji je bila strogo nadzorovana, uradniki pa so bili zaskrbljeni, da bi internet omogočil nezadovoljstvo hrw.org. Tudi Bašar al-Asad (Hafizov sin, ki je pred prevzemom predsedniške funkcije vodil Sirijsko računalniško društvo) je zagovarjal širitev dostopa do interneta, a so se varnostne službe upirale zaradi skrbi, da bi bilo “varno” za tradicionalno družbo hrw.org. Javni dostop do interneta se je resnično začel šele okoli leta 2000, kratko po tem, ko je Bašar al-Asad prevzel oblast thenetmonitor.org.

Ko je bil internet uveden, se je uporaba nenehno povečevala, čeprav pod težkim nadzorom države. Prvi tehnološki ponudniki interneta so bili povezani z državo, Sirijska telekomunikacijska ustanova (STE) pa je postala glavno vstopno mesto. Do julija 1998 je bilo približno 35 sirijskih vladnih agencij že na spletu en.wikipedia.org, kar je označilo prvi korak k povezljivosti. V zgodnjih 2000-ih je bil rast zmerna – na primer, leta 2000 je bilo na spletu le približno 30.000 uporabnikov (0,2% prebivalstva) en.wikipedia.org. Vendar se je v naslednjem desetletju dostop razširil: do leta 2010–2011 je imelo približno 4,5 milijona Sirijcev (~20% prebivalstva) dostop do interneta en.wikipedia.org. Ta čas je prinesel ključne infrastrukturne mejnike, kot je uvedba ADSL širokopasovne povezave leta 2003 en.wikipedia.org in širitev internetnih kavarn in mobilnega interneta. Dva mobilna operaterja, Syriatel in MTN, sta začela delovati v 2000-ih, kar je prineslo mobilne podatke (2.5G/EDGE in kasneje 3G) v glavna mesta en.wikipedia.org. Od začetka je vlada ohranjala strog nadzor – STE je obdržala monopol nad infrastrukturo fiksnih internetnih povezav in mednarodnimi dostopi, kar je zagotavljalo, da so oblasti lahko nadzorovale in filtrirale promet thenetmonitor.org. Do konca tega obdobja je bila v Siriji vzpostavljena osnovna internetna infrastruktura, a je zaostajala za regionalnimi vrstniki zaradi namernega upočasnjevanja širitev in obsežnih cenzorskih ukrepov.

Trenutna situacija

Prodor in dostop do interneta

Kljub letom konflikta in omejitvam milijoni Sirijcev danes uporabljajo internet, čeprav se natančne številke prodora razlikujejo glede na vir. Od leta 2021 je bilo približno 8,5 milijona Sirijcev (46–47% prebivalstva) uporabnikov interneta en.wikipedia.org. (To je bil strm porast iz približno tretjine populacije v letih 2017–2019.) Druge analize navajajo nekoliko nižjo trenutno stopnjo – okoli 36% Sirijcev uporablja internet, kar je še vedno zelo nizko v primerjavi z regionalnim povprečjem ~74% pulse.internetsociety.org. Jasno je, da Sirija zaostaja za večino držav na Bližnjem vzhodu v dostopnosti, saj se uvršča blizu dna regije en.wikipedia.org. Dostop je po geografski legi zelo neenakomeren: urbana območja (kot so Damask, Alep, Latakija) imajo precej boljšo povezljivost kot vasi ali območja v vojni. Več kot 55% Sirijcev živi v mestih, ta območja pa izkoriščajo obstoječo telekomunikacijsko infrastrukturo (vključno z 3G/4G mobilnimi omrežji v mnogih mestih) datareportal.com en.wikipedia.org. Po drugi strani pa številne ruralne vasi in območja konflikta trpijo zaradi poškodovanih omrežij in nezanesljive elektrike, kar pomeni, da je dostop do interneta redek ali neobstoječ. Leta državljanske vojne – vključno s širokim obstreljevanjem in izpadi električne energije – so uničila telekomunikacijsko infrastrukturo v nekaterih delih države, kar je odrezalo cele skupnosti. Po nekaterih ocenah je bilo okoli tretjine države odrezane od sirijskih ponudnikov internetnih storitev ob vrhuncu konflikta zaradi poškodbe infrastrukture in namernih izklopov​ aleppo.c4sr.columbia.edu. V teh območjih so se morali ljudje zanašati na alternativne načine, kot so mobilni signali čez mejo (npr. turški mobilni stolpi v bližini meje) ali satelitske povezave za dostop do interneta​ aleppo.c4sr.columbia.edu.

Vsi internetni promet v Siriji še naprej teče skozi države pod nadzorom. Sirijska telekomunikacijska ustanova (STE) ostaja osrednja hrbtenica – praktično vsaka fiksna internetna povezava in večina mobilnih podatkovnih prometa poteka skozi STE-ovo omrežje benton.org. Mednarodna pasovna širina je omejena na nekaj prehodov: tri podmorski optični kabli, ki pristajajo na sirijski obali Sredozemlja, in ena kopenska optična povezava skozi Turčijo benton.org. Ta centralizirana arhitektura pomeni, da lahko vlada razmeroma enostavno omeji ali prekine povezljivost v državi. Dejansko je cela država občasno ostala brez interneta. Na primer, julija 2012 in nato spet novembra 2012 je Sirija doživela nacionalne izpade interneta, ko je vlada učinkovito izklopila internet, da bi utrdila nadzor med varnostnimi operacijami thenetmonitor.org. Takšni dogodki poudarjajo tako ranljivost sirijske infrastrukture kot tesen nadzor vlade nad dostopom.

Dostopnost in kakovost storitev

Dostop do interneta v Siriji ni le omejen – je tudi draga in počasna za mnoge državljane. Kombinacija omejene konkurence, gospodarskega kolapsa in sankcij je povzročila, da so stroški povezljivosti relativno visoki v primerjavi z povprečnimi dohodki syrianobserver.com. Stroga kontrola vlade nad ISP-ji (in nedavna konsolidacija mobilnega sektorja pod podjetji, povezanimi z režimom) pomeni, da pritisk na trgu za znižanje cen ostaja minimalen. Posledično širokopasovna povezava za dom ali celo mobilni podatkovni paketi pomeni znaten delež dohodka povprečnega delavca, zlasti sredi ongoing gospodarske krize in inflacije valute. Poleg stroškov je kakovost storitev slaba po svetovnih standardih. Povprečne hitrosti širokopasovnega interneta v Siriji so izredno nizke – leta 2024 je Sirija zasedla mesto blizu dna (179. mesto od 181 držav) s povprečnimi prenosi, ki znašajo le približno 4,6 Mbps en.wikipedia.org. Številni uporabniki se soočajo z pogostimi izpadi ali upočasnitvijo. Urbanih uporabnikov pogosto krasi prenatrpanost omrežij, medtem ko lahko ruralni uporabniki (če sploh imajo dostop) pridobijo le osnovne 2G/3G povezave. Pomanjkanje vlaganj v moderno infrastrukturo (brez široke dostopnosti 5G, omejen dostop do optičnih vlaken itd.) pomeni, da je digitalna izkušnja v Siriji zaznamovana z nizko pasovno širino in zanesljivostmi. Ta kombinacija visokih stroškov in nizke kakovosti dodatno omejuje učinkovito uporabo interneta, saj si mnogi Sirijci preprosto ne morejo privoščiti rednega dostopa ali se spopadajo z povezljivostjo, ki je prepočasna za sodobne aplikacije.

Cenzura in nadzor vlade

Sirsko internetno okolje je med najbolj močno cenzuriranimi in nadzorovanimi v svetu. Vladajoči režim Ba’ath je od samega začetka obravnaval spletne prostore kot podaljšek svojega avtoritarnega nadzora. Cenzura interneta v Siriji je obsežna – na tisoče spletnih strani je bilo ali pa je prepovedanih iz političnih ali varnostnih razlogov en.wikipedia.org. Čez leta so sirijske oblasti filtrirale novinarske strani, bloge opozicije, kurdske in islamistične strani ter celo priljubljene družbene medije ali aplikacije za sporočanje, ki so bile označene za grožnjo. Pred letom 2011 so bile platforme, kot sta Facebook in YouTube, uradno blokirane v Siriji en.wikipedia.org. (Te prepovedi so bile na kratko omiljene zgodaj leta 2011 v prekalibriranem koraku, prav v času, ko so se širili protesti Arabskih spomlad, morda, da bi pomirili javnost ali da bi bolje nadzorovali spletni diskurs en.wikipedia.org.) Tudi ko so spletne strani dostopne, se uporabniki pogosto srečujejo z vseprisotnim nadzorom. Vlada tesno spremlja uporabo interneta – z uporabo tehnologij, kot je globoko paketno pregledovanje, da vohuni promet – in je aretirala državljane za to, kar objavijo na spletu en.wikipedia.org. V Nebmisce besed in zakoni proti kibernetskemu kriminalu, tisti, ki uporabljajo kibernetske medije inoma bodne za zadržanje blogerjev in uporabnikov družbenih medijev, kar ustvarja klimat strahu. Leta 2009 je Sirija zaslužila mesto na seznamu “Nasprotniki interneta” Human Rights Watch (in bila kasneje označena kot polna “vohunska država”), kar odraža njeno sistematično zatiranje spletne svobode en.wikipedia.org thenetmonitor.org.

Nadzor interneta se izvaja tudi preko državnega monopola nad infrastrukturo. Ker praktično vse povezave tečejo skozi državom nadzorovane vozlišča, oblasti lahko upočasnijo internet ali prekinjajo dostop v specifičnih regijah med vojaškimi operacijami ali nemiri. Čez celotno državljansko vojno je Assadov režim večkrat izkoristil to možnost. Poleg nacionalnih izpadov je bilo veliko lokaliziranih izklopov – na primer, internet in mobilna omrežja v uporniških predelih so bila med obkolitvami ali ofenzivami redno izklopljena. Vse to je privedlo do tega, da so se sirski uporabniki interneta pribrali do samocenzure in se zatekli k orodjem za obhod. Mnogi Sirijci uporabljajo VPN-e ali proxy povezave za dostop do blokirane vsebine ali za varnejšo komunikacijo, čeprav je tudi uporaba VPN-ov tehnično nezakonita in storitve VPN so same pogosto cilj blokad. Omeniti velja, da so storitev VoIP (Voice over IP)  (kot je Skype) obsežno prepovedane, kar zahteva alternativne rešitve za tiste, ki poskušajo opravljati klice preko interneta en.wikipedia.org. Na kratko, trenutni internetni prostor v Siriji je prostor, kjer država močno nadzoruje, katero informacijo je mogoče dostopati in kaznuje tiste, ki prekoračijo rdeče meje na spletu.

Vpliv konflikta na digitalno povezanost

Ongoing sirijski konflikt od leta 2011 ima uničujoč vpliv na digitalno povezljivost države. Fizična infrastruktura je bila hudo poškodovana zaradi vojne. Optični kabli, telefonski izmenjevalniki, mobilni stolpi, in električni omrežja so bili uničeni ali moteni zaradi bombardiranja in bojev, zlasti v močno prizadetih mestih, kot so Alep, Homs, in Deir ez-Zor thenetmonitor.org. V nekaterih območjih vzdrževalne enote niso mogle varno vzdrževati omrežij, kar je privedlo do daljših izpadov. Territorial fragmentation Sirije med vojno je prav tako ustvarilo patchwork povezljivosti. Regije izven vladne oblasti so morale najti alternative za povezavo: na primer, skupnosti pod nadzorom opozicije na severu Sirije so pogosto zanašale na mučno pridobljeno opremo in čezmejni internet iz Turčije, kot so dolgometne Wi-Fi povezave ali turške mobilne SIM kartice​ aleppo.c4sr.columbia.edu. V drugih primerih je bil satelitski internet uporabljen s strani novinarjev, humanitarnih skupin ali civilistov, kjer je bila omrežna dostopnost onemogočena​ aleppo.c4sr.columbia.edu. Te improvizirane rešitve so bile drage in so lahko zadostovale le drobcu prebivalstva. Medtem, v območjih pod nadzorom države, je država občasno namenoma izklopila internet in komunikacije v uporniških območjih kot taktiko vojne (v bistvu uporablja povezljivost kot vzvod). Rezultat je digitalno razslojevanje, ki ga krepi konflikt: ljudje v Damasku ali Latakiji so še vedno lahko povezani (čeprav pod nadzorom), medtem ko so tisti v obkoljenem vzhodnem Ghouti ali ruralnem Idlibu bili potopljeni v digitalno izolacijo za dolga obdobja.

Vpliv vojne je opazen tudi v skupnih kazalnikih povezljivosti Sirije. Med najslabšimi leti konflikta se je skupna internetna pasovna širina in število aktivnih povezav močno zmanjšalo. Analiza iz let 2015–2016 je pokazala, da je le enotna tretjina države imela redni dostop do sirijskih internetnih storitev, preostali del pa je bil izključen zaradi vojne škode ali izklopa​

aleppo.c4sr.columbia.edu. Tudi če se stabilnost vrne v nekatere dele Sirije, še vedno prihaja do izpadov. Pomanjkanje elektrike (dnevni izpadi) in pomanjkanje goriva za generatorje pomenijo, da je tudi tam, kjer je omrežna infrastruktura intaktna, njen napajanje izziv. Posledično, medtem ko se je uradna penetracija interneta v Siriji v preteklih letih počasi ponovno povečevala, je izkušnja v mnogih območjih tista, ki je občasno povezana. Konflikt je prav tako ustavil nadgradnje in vzdrževanje omrežja – na primer, načrti za širitev širokopasovne povezave ali uvedbo omrežij naslednje generacije so bili odloženi ali zmanjšani. Mnoge telekomunikacijske naprave, ki so bile uničene, še niso bile obnovljene, zlasti v območjih pod nadzorom opozicije ali prejšnjih spopadov. Vsi ti dejavniki so postavili sirijski razvoj interneta nazaj za leta: država bo potrebovala pomembno obnovo svoje digitalne infrastrukture v letih po konfliktu, da bi pridobila in izboljšala povezljivost.

Izzivi dostopa do interneta

Sirija se sooča z številnimi izzivi pri zagotavljanju širokega, zanesljivega in odprtega dostopa do interneta. Ključne ovire vključujejo:

• Uničena infrastruktura: Po več kot desetletju vojne je večina sirijske telekomunikacijske infrastrukture v slabem stanju. Bojne operacije so uničile mobilne stolpe, pretrgale optične kable in uničile izmenjevalne centre. Posledično ostajajo veliki deli države fizično odrezani. Po eni oceni so vojni škodi in namernemu izklopu odrezali približno 2/3 Sirije od njene internetne mreže ob vrhuncu konflikta ​aleppo.c4sr.columbia.edu. Obnova te infrastrukture je počasen, drag proces, ki ga ovirata nenehna nestabilnost in pomanjkanje sredstev.
• Nadzor vlade in nadzor: Troska kontrola vlade nad internetom predstavlja temeljni izziv za prost dostop. Ker država “ima infrastrukturo,” jo lahko obvladuje v praktično kateremkoli pogledu – nadzoruje, filtrira in prestreza promet po želji​ syriadirect.org. Napredna orodja nadzora se uporabljajo po vsej državi. Okrog leta 2010–2011 so oblasti namestile ameriški Blue Coat firewall in sisteme globokega paketa za pregledovanje, da bi močno izboljšale svoje zmožnosti nadzora in blokiranja​ syriadirect.org. To pomeni, da so uporabniki v Siriji nenehno pod nadzorom; vsak email, klepet ali spletna stran lahko beležijo. Takšen nadzor ima resne posledice: aktivisti in navadni državljani so bili aretirani (in celo domnevno ubiti), potem ko je vlada prestregla njihove spletne komunikacije ​thenetmonitor.org​syriadirect.org. Klimat nadzora ne krši le zasebnosti in svobodne izražanja, temveč tudi odvrača ljudi, da bi v celoti uporabljali internet, saj vedo, da lahko katerakoli spletna aktivnost spremljajo. Dokler se ta sistem nadzora ne reformira, Sirijci ne bodo imeli varnega in odprtega dostopnega interneta.
• Kibernetske grožnje: V kontekstu konflikta je bil sirijski internet bojišče za kibernetsko vojno. Skupine hekerjev, ki podpirajo režim – najprej Sirijska elektronska vojska (SEA) – so izvedle številne kibernetske napade. Z podporo (vsaj tiho) vlade, SEA se je osredotočila na opozicijske aktiviste, neodvisne medije in celo mednarodne organizacije z uničevanjem spletnih strani, phishingom družbenih medijev in širjenjem zlonamerne programske opreme ​thenetmonitor.org. Znotraj Sirije so kibernetski napadi na programsko opremo stalna grožnja: poznane so bile primeri lažnih aplikacij za klepet ali programske opreme, ki so krožile med podporniki upornikov, ki so skrivoma prevzele naprave, vohunile preko kamer in pridobivale podatke ​syriadirect.org. Te kibernetske grožnje so privedle do aretacij in ogrozile življenja (npr. hekerski podatki o lokaciji terenskih bolnišnic so kazensko uporabljeni za usklajevanje bombardiranja)​ syriadirect.org. Po drugi strani pa so aktivisti sirijske opozicije in mednarodni hacktivisti prav tako sodelovali v kibernetskih operacijah (na primer, napadi uradnih e-poštnih naslovov ali karto naprav za spremljanje režima​ eff.org). Na splošno, prevlada kibernetskih napadov in pomanjkanje robustnih zaščit pred kibernetskimi grožnjami pomeni, da je sirijski internet izjemno sovražno okolje. Uporabniki se ne soočajo le s cenzuro, temveč tudi z nevarnostjo hekerskih napadov in zlonamerno programsko opremo, pri čemer imajo malo možnosti za zaščito pred kibernetskimi grožnjami (saj so mnoge zahodne zaščitne opreme omejene s sankcijami).
• Mednarodne sankcije in izolacija: Globalne sankcije proti Siriji so nenamerno ustvarile “digitalni embargo”, ki ovira dostop do interneta. Ameriške in evropske sankcije – osredotočene na Asadov režim – omejujejo izvoz mnogih tehnologij, programske opreme in spletnih storitev v Sirijo. To je privedlo do tega, da so običajni Sirijci odrezani od uporabe glavnih zahodnih spletnih platform in orodij​en.wikipedia.org. Na primer, spletne trgovine, plačilne storitve in številna orodja v oblaku (Google storitve, Apple storitve, Amazon Web Services, Zoom, Netflix itd.) so uradno omejena na sirjski teritorij​ en.wikipedia.org. Tudi ko so nekatere osnovne storitve dovoljene, mednarodna tehnološka podjetja pogosto “prekomerno upoštevajo” sankcije za izogibanje pravnim tveganjem​ accessnow.org. Posledično se Sirijci znajdejo nezmožni prenesti priljubljenih aplikacij, posodabljati programsko opremo ali dostopati do platform za e-učenje – kar povečuje digitalno razslojevanje. Sankcije prav tako pomenijo, da so omrežne naprave in strojna oprema težje dobiti. Telekomunikacijska podjetja v Siriji se težko uvaža iz naprednih usmerjevalnikov, stikal in delov potrebnih za širitev ali popravilo, saj mnogi dobavitelji zavrnejo dostavo v Sirijo. Medtem ko sankcije vsebujejo izjeme za humanitarne dobrine, je dijalog sektor pravzaprav večinoma izključen. Ta izolacija je Sirijo pustila tehnološko zapostavljeno in njeno internetno infrastrukturo zastarelo. To je dvojni nož: sankcije si prizadevajo pritisniti na režim, a tudi “so prikrajšale milijone Sirijcev za digitalne storitve”, kot so opozorile človekove pravice accessnow.org. Omilitev ali sprostitev določenih tehnoloških sankcij je kompleksno politično vprašanje, a dokler se to ne zgodi, bo dostop Sirije ostal omejen ne le zaradi notranje politike – omejen bo tudi zaradi mednarodnih preprek.

Prihodnji obeti in perspektive

Glede na prihodnost bo dostop do interneta v Siriji odražal tako domače dogodke kot mednarodno podporo. S strani optimizma kakršna koli izboljšava v politični in varnostni situaciji v Siriji verjetno prinese takojšnje koristi za digitalno povezljivost. Če se konflikt še naprej umiri in se obnovitev pospeši, lahko pričakujemo prizadevanja za obnovitev poškodovane komunikacijske infrastrukture v večjih mestih in razširitev omrežij nazaj v manj obdelana območja. Sirijska vlada je napovedala ambiciozne načrte za “digitalno preobrazbo do leta 2030,” vključno s projekti, kot je nova “tehnološka mestna” v bližini Damaska, da bi podprli IT sektor syrianobserver.com. Uradniki promovirajo te pobude kot korake k modernizaciji sirijske ekonomije in nadoknadi regionalne tehnološke napredke (podobno tehnološkim središčem v državah zaliva) syrianobserver.com. Prav tako obstajajo znaki postopnega napredka v telekomunikacijskem sektorju: na primer, Sirija je leta 2022 licencirala tretjega mobilnega operaterja (Wafa Telecom), da bi konkuriral Syriatelu in (sedaj umaknjenemu) MTN en.wikipedia.org. Vstop novega igralca bi teoretično lahko izboljšal mobilno pokritost in znižal stroške potrošnikov zaradi konkurence. Takšni dogodki nakazujejo, da ima Sirija, vsaj na papirju, priložnosti za širitev dostopa do interneta in sprejemanje novejših tehnologij (kot je prihodnje uvajanje 5G ali širjenje optičnih omrežij) v prihodnjih letih.

Vendar obstajajo pomembni izzivi za realizacijje teh izboljšav. Režimova zgodovina pri izvajanju tehnoloških pobud je slaba – prejšnje obljube (kot je lansiranje sirijske komunikacijske satelitske storitve do leta 2018) nikoli niso bile uresničene syrianobserver.com. Mnogi opazovalci so skeptični, da bodo napovedani “tehnološki mestni” ali načrti za digitalno preobrazbo postali več kot le retorika, ob upoštevanju katastrofalnih gospodarskih razmer v državi in nadaljevanje sovražnosti režima do prostih pretokov informacij syrianobserver.com. Brez pomembnih reform se bodo pojavili enaki dejavniki, ki so ovirali dostop do interneta prej: visoka cenzura, nadzor in centralizirana kontrola bi lahko nove infrastrukture spremenila v pravno orodje avtoritarizma, namesto v javno dobro syrianobserver.com. Dostopnost tudi ostaja problem – z uničeno gospodarstvom in široko revščino bo veliko segmentov populacije morda ne morelo plačati internetnih storitev, tudi če postanijo tehnično dostopne. Pogosti izpadi elektrike in pomanjkanje goriva bodo morali biti rešeni, da bi bila kakršna koli nadgrajena digitalna omrežja zanesljiva.

Vloga mednarodnih akterjev bo ključna za prihodnost interneta v Siriji. Globalne in regionalne organizacije bi lahko pomagale pri obnovi telekomunikacijske infrastrukture kot del širših prizadevanj za rekonstrukcijo po vojni (na primer, financiranje za ponovno postavitev optičnih kablov, obnovitev mobilnih stolpih, ali ustanovitev skupnostnih internetnih centrov). Civilnodružbene skupine so pozvale, da se prepričajo, da Sirijci niso izpuščeni v digitalni sfere. Organizacije za digitalne pravice so pozvale k odpravi nekaterih tehnoloških sankcij za pomoč pri okrevanju dostopa do interneta v Siriji. V začetku leta 2025 je več kot 160 nevladnih organizacij in sirskih-ameriških skupin apeliralo na ameriško vlado, da razširi olajšanje sankcij, da bi zajeli dostop do interneta in programske opreme, opozarjajoč, da trenutne omejitve “ovira ljudem v Siriji dostop do interneta, programske opreme in digitalnih storitev”, potrebnih za obnovo accessnow.org. Če bi sankcije za komunikacijsko opremo in spletne storitve nekoliko zmanjšali, bi podjetja, kot so Google, Apple in druge, lahko postopoma obnovila dostop do svojih platform za Sirijce, kar bi jim omogočilo zakonito in varno uporabo pametnih telefonov in spletnih orodij. To bi močno olajšalo izobraževanje, poslovanje in vključevanje v globalno digitalno gospodarstvo. Tudi brez popolne odprave sankcij bi humanitarne pobude mogle nuditi začasne rešitve – na primer satelitske internetne točke v oddaljenih predelih ali programe, ki ponujajo subvencionirane povezave šolam in bolnišnicam.

Glede na širitev interneta, bo veliko odvisno od stabilnosti in upravljanja. Če se bo Sirija premaknila proti miru in morebitni politični spravi, bi lahko investicije iz tujine (potencialno iz zavezniških držav, kot so Rusija, Kitajska ali Iran, ki so manj zaskrbljene nad sankcijami) flowed v nadgradnjo omrežij. V najboljšem primeru, v naslednjem desetletju bi lahko sirijska penetracija interneta doseže povprečje Bližnjega vzhoda (ki je nad 70%), kar pomeni še desetine milijonov Sirijcev na spletu. Nova podmorska kabla ali omrežne povezave bi lahko bile vzpostavljene za povečanje pasovne širine, in moderne 4G/5G mobilne storitve bi se lahko razširile na več mest in ruralnih okrožij. Po drugi strani, če konflikt ali močna vlada še naprej obstajajo, lahko Sirija ostane med najmanj povezanimi in najbolj cenzuriranimi digitalnimi okolji na svetu. Odliv možganov tehnoloških strokovnjakov se bo nadaljeval, in mladi v državi bodo še bolj izolirani od spletnih priložnosti, ki jih njihovi vrstniki drugje uživajo.

Na kratko, prihodnost dostopa do interneta v Siriji je v precejšnji negotovosti. Sestavine za izboljšave – mlada populacija, ki si želi povezovanja, latentna povpraševanja po informacijah in možna mednarodna pomoč – so prisotne. Obstajajo konkretni predlogi in pobude na mizi za obnovitev in širitev omrežja. Vendar bo za pomenljiv napredek potrebno premagati vztrajni izzivi: obnova infrastrukture, končanje namernih izpadov povezljivosti, omogočevanje dostopa, ki bo cenovno dostopen in sprostitev strogih kontrol, ki že dolgo zatajujejo digitalno življenje Sirije. Če lahko te ovire odpravimo, bi Sirijci lahko končno izkusili bolj odprt in robusten internet v prihodnjih letih, kar bi pripomoglo k povezovanju države in povezovanju z širšim svetom. accessnow.org​